Pozabljeno

Čeprav je teden švignil mimo mene, je bil izredno naporen. Oči so se osušile, neonke so nanje delovale kot infrardeči žarki, operjeni direktno vanje. Črevesju se je zmešalo in napihnjenost je bila logična posledica. In desno uho je nehalo opravljati svojo primarno funkcijo. Nehalo je namreč slišati.  Pa ne le tistega kar tako radi preslišimo, ko nam kaj ni po godu. Ne, ne, brez selekcije, je mojo desno stran glave odrezalo od zunanjega sveta. Vse kar sprejemam po desni polovici je donenje mojega nerganja, ki (pre)glasno odmeva z mojim popačenim glasom. Ne boli, me pa zato pošteno živcira. Imam pa zato krasnega aduta za opravičilo, da ne slišim kakšnih nemogočih želja otrok, ki pa na žalost ne razumeta moje delne gluhosti.

Druga stvar, ki ima predvsem psihološki učinek je čudovita aplikacija, ki mi jo je mož naložil na moj telefon. Gre za fantastično budilko, ki te nežno prebudi v zgodnjih jutranjih urah, da komaj čakaš, da spet zacinglja. Ja seveda. To ni res kajpak. Kar je sporno in vzrok za živčno vojno je podatek zraven alarma, ki ti odšteva ure do naslednjega bujenja. Tako se je ta teden zgodilo kar dvakrat, da me je telefon opozarjal, da moram vstati čez 10 ur, jaz pa sem še vedno sedela na neudobnem stolu v eni izmed učilnic v šoli v Grosupljem. Ob pogledu na nepogrešljiv pripomoček, me je tako spreletel srh, po trebuhu se je zapodila jata metuljev, ki je sprožila val tresenja in srce je močno poskočilo. Vendar konference nisem mogla pospešiti, kilometrov nisem mogla prepoloviti in Minke nisem upala gnati preko njenih zmožnosti. Ko sem legla v posteljo je bil alarm že v rdečih številkah in hitro je bilo treba zapreti oči in utoniti v lahkotno spanje.

Le osem dni je trajalo, da so se končale špekulacije o moji starosti. Seveda to ni nič presenetljivega, če upoštevamo dejstvo, da sem prišlek v majhnem ženskem kolektivu, ki je med seboj tesno povezan. Da ne bo pomote, pri tem se mi ne zdi nič spornega, saj tudi sama spadam med ta firbčne babnce, ki hočejo o sodelavkah vedeti kakšno stvar. Ampak to trenutno ni pomembno. Kar je pomembno za moj prizadeti ego je to, da so me sodelavke družno okronale za “skorajštiridesetletnico”! Po šokantni novici, na katero sem se odzvala nemo, saj mi je muca (sodelavke) snedla jezik, sem se naskrivaj odvlekla do ogledala, kjer sem natančno preučila svoje gube, preštela sive lase (jih nimam) in iskala sledi štiridesetletnice. Čeprav navidezna starost nima nič opraviti z mojo uspešnostjo v šoli, sem začela razmišljati o botoxu, plastični operaciji, o spretnih rokah profesionalnih vizažistov in vrhunskih fotografih, ki so spretni tudi z računalniško obdelavo fotografij. Ko bo vse to za menoj, pa objavim svojo retuširano fotko na blog. Bomo potem videli kdo je star 40 let!!! Jaz že ne pri svojih rosnih 32.

… sem preživela. In še sem tu, polna zagona, prežeta z lastno naivnostjo, da lahko dejansko kaj spremenim (na bolje seveda). Čeprav napovedi s strani starih šolskih mačkov ne kažejo tako. Tudi statistika ni na moji strani, pa tudi s časom nisva ravno v najboljših odnosih, saj neizmerno beži mimo mene in mojih idej, ki jih tako ne morem uresničiti. Tako s šolarčki, kot tudi z mojima otrokoma. Budilka naznani začetek novega delovnega dne ob 5.30 in ob šesti uri zjutraj z Minko-Mazdo že drvim po cesti in premagujem prvih 100km v eno smer. Če je sreča na strani voznikov, ki se odpravimo od doma tako zgodaj, potem že “gulim šolske klopi” malo po sedmi uri zjutraj. Se pa zgodi, kot se je danes, ko sem preživela na poti v službo v avtu skoraj dve uri. Polovico od tega sem stala pri “zloglasnih” Domžalah, kjer se promet zgosti in pogosto pride do mečkanja pločevine. Tako skozi okno ene ali druge šole posredno opazujem rojevanje novega dne. Delovnik zbrzi mimo mene in že se sesedena za volanom peljem proti domu. Hrbtenica vrešči naj jo malo zravnam, a se spomnim pretegniti le tu pa tam, ko me na to opomne skeleča bolečina med lopaticama. Po loterijskem parkiranju, ko včasih najdem prostor za počitek svojega konjička skoraj takoj, včasih pa se vrtim po mestnih ulicah in iščem modro označen kvadratek. Naložena s službeno torbo, ki je vsak dan težja, saj si vsak dan več dela prinesem domov, odracam po otroka v vrtec, kjer me za trenutek preplavi veselje dveh nasmejanih obrazkov in dva para ročic, ki se vesita po meni, ko me vidita. Da botrujemo času, ki se je sovražno nastrojil proti nam, se po hitrem postopku odpravimo domov. Tam me čaka na pol pripravljeno kosilo, ki ga je treba dokončati. S prvim vnosom tople hrane v usta prvič v dnevu začutim olajšanje, privoščim si globok vdih in sključena obsedim na stolu. Opa, zravnat se bo treba punca! Kakšna družabna igra, malo divjanja z zverinicama in že je čas za večerjo, pripravljanje oblačil za vrtec, službo … Tuširanje, umivanje zob in že se v mikrofon Hello Kitty spakujem ob popevanju uspavank. Ko se po stanovanju razleze tišina je čas za priprave na jutrijšnji dan. V sosednjem zavihku poleg bloga me čakajo naloge iz matematike za 5., 6. in 8. razred. Meni pa so številke v enačbah in neenačbah kot štetje ovac pred spanjem. Drema se mi. A juha za jutrišnje kosilo se še kuha, tudi pralni stroj se še neumorno vrti in telesne vonjave me opominjajo, da moram očediti še sebe. In da ne pozabim, da lahko dan preživim tako kot sem ga opisala, je nujno potrebna tudi pomoč mojega panterja. Pa lahko noč.

Dejstvo je, da 1.1. katerega koli leta že, tudi 2012, ne bom spremenila sveta, začela uresničevati novoletnih resolucij, ki so se še včeraj zdele realne in dosegljive. 1.1. je predvsem dan, ko moram preživeti, regenerirati svoje telo, se očistiti nagravžnih alkoholnih hlapov, ki so se včeraj v tekoči obliki zlivali po mojem grlu, danes pa omejujejo mojo presojo, na moj životec vplivajo zelo utrujajoče in nerazumno nižajo prag tolerance do mojih dveh mladičkov, ki na srečo o žlahtni kapljici še ne vesta popolnoma nič. Še dobro, da je leto v katerega smo vstopili, prestopno leto, saj mi ostaja še 365 dni, da uresničim svoje cilje, želje in odločitve. Kajti tri leta zapored sem si na zadnji dan leta rekla: “Ko bi le imela še en dan. En sam dan!”

December se izteka in meni že voda zaliva grlo. Zdi se mi, da sem popolnoma nepripravljena na preizkuse znanja iz predmetov mamtematika, slovenski jezik in tuji jezik. Predvsem zato, ker ti preizkusi terjajo od mene več kot pravilni odgovor. Zahtevajo razlago, smiselno, jasno navodilo, s primesmi motivacijskega govora in veliko mero potrpežljivosti. Preplavile so me matematične formule in na trenutke se sprašujem zakaj je 1+1=2. Morda se zdi panično in začetniško, vendar se bojim, da so moji dvomi upravičeni. Ko sem pred časom svoji hčeri razlagala, kakšne barve je sonce, trava, morje … me je vsakič vprašala: “ZAKAJ?” In nadaljevala: “PA ZAKAJ?” Ko še vedno ni bila zadovoljna z odgovorom je ponovila vprašanje že rahlo nejevoljna: “PA ZAKAAAAAAJ?” “PAČ ZATO,” draga moja hči, sem na koncu izdavila med zobmi in jo preusmerila k drugi dejavnosti. Ampak to je moja deklica, stara dve leti, ki ne potrebuje dokončnega odgovora, dokazov in preizkusov zakaj je temu tako in zakaj tako dejansko mora biti.

O birokraciji sploh ne bi izgubljala besed. Verjamem pa, da bom papirje osvojila in jih tudi pravilno izpolnjevala. Upam le, da bom imela kakšno mentorico. Vsaj občasno, ko se bodo porajala vprašanja. In seveda je tu še tisi del službe, za katerega sem se načrtno odločila, da se zanj izobrazim, pri svojim rosnih 18. letih. Posameznim učencem nuditi oporo, toplino in sprejetost v tem krutem svetu, kjer se iščejo v iskanju lastne identitete.  Vliti vanje prevzemanje odgovornosti za svoje uspehe in neuspehe, biti podporni steber pri njihovem ustvarjanju lastne samopodobe in jih pripeljati do zavedanja, da so arhitekti svoje lastne osebnosti. Težko dosegljivi, a ne nemogoči, predvesm pa dolgoročni cilji so pred menoj in podajam se na pot polno zaprek in zmot. Napake so dovoljene, bistvo je, da se zgoraj zapisanega najprej zavem sama, kajti le tako mi bo morda vsaj kanček človeške znanosti moč prenesti na krhka bitjeca, imenovana učenci.

Mislim, da moj blog nosi čisto pravi naslov. Stran sameva in toni v pozabo. Ampak za nami in še kanček pred nami je veseli december in res se je veliko zgodilo. Na začetku meseca je vse dišalo po lepilu, ko so pod spretnimi rokami backov in mene, nastajale novoletne voščilnice. Te smo nato postavili na polico in jih ob primernem času napisali, podpisali in poslali naslovnikom. Letos smo zanje porabili 21 znamk. Potem je zadišalo iz kuhinje. S pomočnikoma sem uspela spečt 7 vrst peciva, ki je več ali manj že prebavljeno, nanje pa spominjajo drobtine povsod po stanovanju. Nakupovanje daril je imelo in hkrati ni imelo svojega čara. Veliko pozornosti je nastalo doma, s katerimi sem se pozabavala kar sama, ob pomoči “mame Google”. In potem, potem je bil tu 22.12., ko sem se po dolgih 6ih mesecih iz gospodinje prelevila v učiteljico. Dobila sem težko željeno zaposlitev, ki mi je padla v naročje kot najlepše darilo v letu 2011. Začetna evforija se je pomirila in pričakovano me zdaj preveva veselje s strahom in grozo. Narava dela je krasna, a prevzeti dela in naloge sredi šolskega leta, to ni mačji kašelj. Malo me skrbi Minka, ki bo morala s 3.1.2012, dnevno prevoziti najmanj 200km, kar ni hec za našo starosto.Poraja se mi vpršanje: “Bom zmogla?” Tokratni prazniki so študijski in nič kaj sproščeni, saj imam doma oba nagajivčka, ki ti čez dan pustita le malo prostega časa, če sploh kaj. Verjeti moram vase in zaupati svojim sposobnostim. Nova zaposlitev mi mora biti izziv in zajeti ga moram s polno žlico! Pa srečno v 2012!!!

Prihaja ta veseli december. Moj sin bi se rad prelevil v čarovnika z dolgim črnim ogrinjalom, visokim cilindrom in vsemogočno čarovniško palico.  “Čira čara, čira čara …” se zadnje čase razlega po našem stanovanju in vrata se čudežno odpirajo, zapirajo, treskajo, zaklepajo. In če nisi dober “frend” od čarodeja, se lahko kar posloviš od večerje, ki te čaka za zaklenjenimi kuhinjskimi vrati. Ah, ko bi mi le lahko moj fantič pričaral kakšno stopinjo več in me za kakšno uro prežarčil na Sri Lanko, kjer mi FB prijatelji z objavo slik delajo lušte. Pa še nad vročino se pritožujejo! Sram jih bodi. Je pa zato njegov objem čaroben. S cilindrom ali brez.

Na drugi strani je tu moja dama. Moja afnica, ki bo pevka. Nova Lady Gaga. Sploh takrat, ko dobi v roke flumastre in štampilje in si z njimi ustvari svojevrsten make up. Ona poje in miga z boki. Najmanj kar potrebuje je mikrofon, čeprav se tudi kakšne “disco kugle”  po mojem ne bi branila. In njeno občinstvo? 1000 dojenčkov vseh oblik, barv in velikosti z eno skupno točko, da ima vsak dudo!  Pri tem se razkriva njena druga, nežnejša, bolj materinska plat. Ni kaj, pri dveh letih je naša deklica vse v enem. Popolno bitjece, ki ne potrebuje čarodeja.

Spet je prišel tisti neugoden letni čas, ko je zunaj tema prehitro in ko temperature niso prijazne ljudem. Predvsem tistim mlajšim, visokim pod metrom, z nežno kožo na obrazu in prstkih, ki težko ostanejo topli. Tako zdaj naša popoldneva preživimo pogosteje doma, kot smo jih še pred kratkim. In nehote se mi pred prihodom backov iz vrtca, poraja vprašanje: “Kaj početi danes popoldne?”  Seveda bi ob dobljenem odgovoru rada zadostila tudi druge zahteve. Da je popoldanski čas izkoriščen, vsem v zadovoljstvo, da ob izbrani aktivnosti uživamo vsi, se zabavamo in morda celo kaj naučimo. Vendar vsako popoldne ne more biti popolni uspeh in vsakič se ne moremo izogniti risanki, kakšnemu nesoglasju, kregu, nezadovoljstvu. Zima je šele pred vrati, meni pa se zdi, da mi že zmanjkuje idej. In sploh kakšna je verjetnost, da bodo 4 različno misleče glave istega mnenja glede neke aktivnosti? Ne pozabimo upoštevati tudi starostne razlike med backoma. 2 leti je pri starosti 4 in 2 ogromna. Ločeno druženje – en starš na enega otroka – nam gre trenutno najbolje od rok, a včasih bi bilo dobro, da bi delovali zares kot družina. To pomeni vsi štirje skupaj. Ampak jaz bi rada ustregla vsem. Tudi možu. Takšna sem. In če vidim, da so mu moji načrti muka, rajši popokam oba otroka jaz in gremo svojo pot. A včasih se tudi meni zgodi, da po uri druženja z otrokoma komaj čakam, da bo večer in čas za spanje. Ker je vse tako kaotično in nezadovoljno ozračje kar reže v moje načete živce. Je to normalno? Sem zato slaba mati? Nisem vodja, sploh zato, ker če ne gre vse po planu, se počutim poraženo. Da sem pristopila k stvari nepripravljena. Kaj sploh je kvalitetno preživet čas v krogu celotne družine? Da smo vsi aktivni in povrhu še zadovoljni? Sanje? Možna realnost nekje, nekoč? Kako bi se odlepili od nekaterih individualnih ritualov in jih zamenjali z družinskimi? Seveda mora vsak imeti čas zase. Ne govorim o ekstremnih preobrazbah. Pa vendar imava z možem otroka, ki se zelo rada “družita” z nama in v kratkem popoldnevu bi naju imela zase kar ves čas. In kaj je sploh družinsko druženje? Je to tudi to, da dela vsak nekaj po svoje pod isto streho? Zakaj imamo otroke, če pride tu in tam čas, ko nimamo pojma kaj početi z njimi. Saj bi naj v tem vsi uživali, mar ne? Ampak zakaj se potem zgodi, da včasih temu ni tako? Ne vem no, tale idila družine, ko so na sliki vsi nasmejani, medtem ko igrajo Monopoly, se mi odmika in kar nekako ne verjamem vanjo.

Uradno in zares, težko je biti mati.

A: “Imaš rada bolečino?”

A1: ” Hmmmm, niti ne. Čeprav brez nje skoraj ne znam več živeti.”

A: “Tableto?”

A1: “Prav. Zavajajoča rešitev. Boljše kot nič. Vsaj ena brezbolečinska ura, ki se kasneje povrne v jo-jo efektu s trikratno močjo.”

A: “Bi rada ubežala?”

A1: “Jaaaaaaaaaaaaaaa. Rada bi tekla in tekla in tekla, se spotila, se očistila, pozabila, zbrisala, zradirala.”

A: “Bi se potem stuširala?”

A1: “Ne, še prej bi se drla, kričala, brcala, cepetala. Potem bi izmučena padla dol in končno spala.”

A:”Ne spiš?”

A1: “Spim. Vendar, če je to spanec, potem rajši bedim. Moj spanec je težak, nemiren in nesproščen.”

A: “Se ti ne zdi, da težiš?”

A1: “Ful. Jebi se.”

A: “Jebi se ti!”

Danes sem ostala brez svojega energijskega napitka, brez čudovite arome, ki v meni vzbudi čute in me ponese v višave. Skodelica je namesto s kavo napolnjena z vročim kamilčnim čajem. Ko se trudiš, da bi obvaroval svoja otroka pred virozami, znanilkami jeseni, se rado zgodi, da virozo stakneš sam. Tako je moj želodec, črevesje in trebuh napadel manjši bav bav, ki me je priklenil na straniščno školjko in mi ukradel energijo iz telesa. Poleg tega je moj zmrzljiv životec danes doživel kar manjši šok ob jutranjem odhodu v vrtec. Na plano smo potegnili bunde, kape in rokavice. Drugače backa jamrata kako ju zebe v roke. Štiriletnika ob držanju krmila kolesa in dvoletnico ob stiskanju dojenčka na trnavi poti do vrtca, kamor jo plastična miniatura vsak dan spremlja. Ponedeljek je pri nas že tako poseben dan, ki ne mine brez jutranjega joka, cvileža, stokanja. Danes sta mi otroka pred vstopom v gralnico zapela celo v tandemu, s prisotnimi visokimi toni, kremženjem obraza in upiranjem z vsemi štirimi.

Domek je sicer pospravljen in v takšen stanju kot so ga družinski člani vajeni, ko se vrnejo iz svoje tlake, nič kaj pa ne diši iz kuhinje po toplem obroku in pri tem bo danes tudi ostalo. Štiri stene so postale pretanke, da bi ogrele bivalne prostore do dovolj visokih temperatur za preživljanje popoldanskega časa. Posledično centralna peč tiho brni in obrača števec, radiatorji pa oddajajo potrebno toploto. Absolutno pretiravam, ampak drgetanje v meni se nikakor ne ustavi in ves čas me zebe. Še dobro, da tale jamrajoči sestavek pišem na kavču, prenosnik mi sloni na bedrah in me prijetno greje v zgornji del nog. A kmalu bo treba vstat in obiskat mojo današnjo nepogrešljivo prijateljico, ki je stacionirana v kopalnici. Ker se me tako redko loti kaj podobnega, si ne morem kaj, da ob takih trenutkih ne pomislim na otroka, ki takšne in drugačne viroze prebolevata veliko pogosteje. Takrat sta res boščka, čeprav mi včasih pošteno najeta živčke.